Diabetes je kronična presnovna bolezen, pri kateri celice trebušne slinavke (pankreasa) ne proizvajajo dovolj inzulina oziroma pri kateri telo proizvedenega inzulina ne more učinkovito uporabiti. To glukozi, ki jo dobimo iz hrane, oteži prehod v celice, zato te ne morejo normalno delovati. Če je v krvi premalo inzulina ali če se celice nanj ne odzovejo, se vrednost krvnega sladkorja poveča.

Posledice diabetesa

Povečane vrednosti krvnega sladkorja povzročajo okvare malih žil oči in ledvic ter okvaro živcev. Dolgotrajna sladkorna bolezen pa lahko povzroča aterosklerozo, srčni infarkt, možgansko kap, diabetično nefropatijo, retinopatijo in nevropatijo, žile postara za 15 let in življenjska doba se zmanjša za 10 let. Tudi drugi zdravstveni zapleti in smrti zaradi sladkorne bolezni so vse pogostejši, zlasti odpoved in okvara ledvic in srčno žilna obolenja.

Globalna epidemija

Število oseb z ugotovljeno sladkorno boleznijo nenehno narašča. Kar se tiče svetovne populacije statistika iz leta 2014 pravi, da je na svetu takrat bilo uradno potrjenih približno 8,5 % obolelih za diabetesom. Predvideva se, da je ta številka še višja in da ima 20 % prebivalstva nediagnosticirano sladkorno bolezen. V Sloveniji je leta 2020 število obolelih oseb bilo ocenjeno na 173 846 ali 8,3 %, 10 let prej pa 6,6 %. Poleg tega ima veliko ljudi težavo z inzulinsko rezistenco, ki se lahko razvije v diabetes. Lahko rečemo, da je sladkorna bolezen postala globalna epidemija.

Ogroženost

Več kot 48 % smrti, ki so posledica sladkorne bolezni, se zgodi pred 70 letom starosti. Poleg diabetesa tipa 2, za katerim zboli 95% sladkornih bolnikov, poznamo še diabetes tipa 1, 1,5, sekundarni diabetes, diabetes tipa 2, MODY, neonatalni in gestacijski diabetes.

Bolj ogrožene so osebe, ki imajo ožje sorodnike s sladkorno boleznijo, debele osebe, osebe z večjim obsegom pasu (ženske več kot 80 cm, moški več kot 94 cm oz. telesna teža za več kot 20 % večja od priporočene ali indeks telesne mase nad 27), ki se nepravilno prehranjujejo z veliko maščob, procesirane hrane, mleka in mlečnih izdelkov, telesno nedejavni, osebe z inzulinsko rezistenco, bolniki s povečanimi vrednostmi maščob in zvišanim krvnim tlakom, bolniki po srčnem infarktu in možganski kapi, ženske, ki so imele sladkorno bolezen v nosečnosti in rodile otroka, ki je tehtal več kot 4 kg ob porodu, ženske s sindromom policističnih ovarijev (s cistami v jajčnikih) in starejši od 45 let.

Iz tega razloga je zelo pomembno, da prevzamemo zdravje v svoje roke in da ne mislimo, da smo nemočni in odvisni le od zdravil. Zlasti diabetes tipa 2 je bolezen, ki je povezana z našim načinom življenja in prehranjevanja in ni neozdravljiva.

Prehrana, ki resnično pomaga

Leta 1927 je bila objavljena izjemna študija dr. Williama Sansuma in dr. Shirley Sweeneya, ki je jasno pokazala negativen vpliv pretiranega konzumiranja maščob na inzulinske funkcije. V 50 letih prejšnjega stoletja je dr. Walter Kemper zdravil svoje paciente, ki so zboleli za diabetesom tipa 2 z nizko maščobno dieto, ki je pomagala tudi pri zdravljenju težav z diabetično retinopatijo, ledvičnih težavah in maligni hipertenziji. V 70 – tih je dr. James W. Anderson objavil rezultate svojih eksperimentov, kjer je prišlo do zmanjševanja ali opustitve uporabe inzulina pri njegovih pacientih s sladkorno boleznijo tipa 2, ko so se začeli prehranjevati nizkomaščobno in z veliko vlaknin.

Ena od najpomembnejših raziskav je iz leta 1963 znanstvenika Philipa Randleja, ki je ugotovil, da maščobne kisline in glukoza tekmujejo za vstop v celico. Dokazal je, da ko maščobne kisline pridobijo dostop do tkiv (maščobe pridejo v krvni obtok hitreje kot glukoza) blokirajo delovanje insulina, zaradi česar ostane glukoza ujeta v krvi.

Philip Randle je znanstvenemu svetu povedal, da uživanje maščobnih kislin pripravi temelj za zavračanje inzulina v mišicah in jetrih. Ta učinek je poimenoval sindrom maščobnih kislin, ki se je kasneje preimenoval v Randlov cikel. Inzulinska rezistenca je torej posledica kopičenja odvečne maščobe v tkivih, ki niso namenjena shranjevanju velikih količin maščob. Tudi po najnovejših znanstvenih študijah je najbolj učinkovita prehrana pri težavah z diabetesom nizko maščobna polnovredna rastlinska prehrana (z le 10 do 15 % dnevnih kalorij iz maščob).

Strah pred ogljikovimi hidrati

Ogljikovih hidratov se ni treba bati pri težavah s sladkorno boleznijo, le izbrati je treba polnovredne in se izogibati procesiranim ter zmanjšati vnos maščob in se fokusirati na uživanje manjših količin kakovostnih in polnovrednih maščob rastlinskega izvora. Zelo je pomembno, da zaužijemo dovolj vlaknin, antioksidantov, vitaminov in mineralov, kar nam polnovredna rastlinska prehrana ponuja v obilju. Takšna prehrana je ključ do reševanja težav s sladkorno boleznijo in vsemi drugimi zdravstvenimi zapleti, ki jih povezujemo z njo in ki povzročajo prezgodnjo smrt.

Idealno bi bilo, če bi le uživali sezonsko sadje, zelenjavo (z veliko zelene listnate zelenjave), stročnice, polnovredna žita, kalčke, nekaj semen (zlasti bogatih z omega 3, kot so chia in lanena semena), ter malo oreščkov, in če bi se izogibali vsem maščobam v trdi in tekoči obliki, procesirani hrani, sladkorju, sladkim, gaziranim in stimulativnim pijačam, alkoholu, se zadostno hidrirali, prenehali s kajenjem, če kadimo, primerno telovadili, vzdrževali optimalno telesno težo, zniževali raven stresa, kakovostno spali, bivali v naravi ter jemali kakovostna prehranska dopolnila (zlasti zdravilne rastline kot so: korenika kurkume, plod momordike, semena grškega sena, plod indijske kosmulje, zdravilna svercija, list gurmarja, korenika rastline kutki, plod jambola in cimetova skorja), saj tako ustvarimo pogoje, da vsaj drastično zmanjšamo uporabo zdravil.

Poleg tega se bo naše življenje izboljšalo, imeli bomo več energije, vitalnosti in si bomo podaljšali življenje brez zapletov, ki so značilni za sladkorne bolnike. Seveda začnemo s postopnimi spremembami, recimo z le enim obrokom v dnevu, ki bo prilagojen novemu načinu prehranjevanja in dodajamo druge koristne navade, nato pa počasi delamo več sprememb.

Manj hrane, boljše zdravje

Tudi intermitentno postenje (14:10, 16:8, 18:6) in kalorijska restrikcija sta odlična načina za regulacijo variabilnosti glukoze v krvi na tešče in po obroku ter za izboljšanje občutljivosti telesa na inzulin. Ko je sladkor v krvi stabilnejši, je tudi naše zdravje boljše.

Gibanje in vadba

Biti aktiven je izjemno pomembno za diabetike, saj fizična aktivnost izboljša sintezo glikogena v mišicah in občutljivost celic na inzulin, ter tudi pomaga pri uravnavanju sladkorja v krvi, zmanjšuje riziko od nastanka srčno-žilnih bolezni in poškodb živcev. Priporoča se, da so diabetiki zmerno aktivni vsaj 150 minut na teden.

Najboljše bi bilo, da telovadijo vsaj 25 minut na dan in da vključijo aktivnosti za glavne mišične skupine (noge, boke, hrbet, trebuh, prsi, ramenski del in roke). Idealno bi bilo, da po vsakem obroku naredijo 15 minutni sprehod. Vadba je lahko raznovrstna (joga, pilates, ples, plavanje, tek, kolesarjenje, hoja, hoja v hribe, skupinski športi … tudi pospravljanje hiše je lahko zelo aktivno), ampak ne sme biti preveč intenzivna, saj to tudi lahko zviša sladkor v krvi (zlasti, če je sladkor že na začetku aktivnosti bil visok). Joga izjemo pomaga sladkornim bolnikom tipa 2. Zelo je priporočljiva telesna aktivnost na prostem, saj vadba na svežem zraku izboljša kontrolo krvnega sladkorja.

Odgovoren pristop k vadbi

Obvezno je treba paziti na zadosten vnos tekočine, da ne pride do dehidracije. Dobro je, da dodajamo tudi naravne izotonične napitke, ki jih lahko sami pripravimo. Telovadimo, ko je sladkor med 5,6 in 13, 3. Če je sladkor nižji pod 5,5 mmol/L, pojemo prigrizek iz kakovostnih oh (recimo banano ali 1 jž suhega sadja), da zmanjšamo verjetnost za nastanek  hipoglikemije med vadbo. Če je višji nad 13,3 mmol/L je treba preveriti tudi ketone v urinu, saj nam to pove, da telo nima dovolj inzulina, da kontrolira sladkor v krvi. Če telovadimo takrat, ko imamo povišane ketone v urinu, tvegamo, da pademo v ketoacidozo, ki je resna komplikacija za diabetike in zahteva takojšnje ukrepanje.

Tudi po telovadbi izmerimo nivo sladkorja v krvi. Če smo se slučajno poškodovali pri telovadbi in se poškodba ne začne celiti v 2 dneh je treba poiskati zdravniško pomoč. Če je sladkor višji od 16,5 mmol/L ne telovadimo. Sladkor preverjamo tudi med vadbo, ko začne padati, pojemo nekaj kakovostnih in lahko prebavljivih oh (predvsem sadje). Na koncu telovadbe ponovno preverimo raven sladkorja v krvi in tudi nekaj časa po telovadbi, saj se lahko hipoglikemija pojavi tudi nekaj ur po telesni dejavnosti (zlasti, če je le-ta bila intenzivnejša).

Lajšanje težav

Življenje diabetikov je velikokrat izjemno težko ne glede na vse sodobne naprave in olajšave, ki jih ponuja medicina. Telo je močno obremenjeno ne samo zaradi bolezni same, temveč tudi zaradi dolgotrajnega jemanja inzulina ali zdravil za diabetes. Trpljenje in bolečina sta lahko preteklost, če telo podpremo s pomočjo naravnih pristopov in modrosti rastlin, ki so resnično naša rešilna bilka v sodobnem času.

Tudi pri izzivu s sladkorno boleznijo je dobro imeti podporo, predvsem pri ugotavljanju katera so za posameznika optimalna živila in prehranska dopolnila, določanju primerne telesna aktivnost, in uvajanju sprememb neustreznih ustaljenih navad …

Vsaka oseba je zgodba zase, četudi imamo diagnosticirano enako bolezen, zato je bolje, da se pred spremembami posvetujemo s prehranskimi strokovnjaki specializiranimi za diabetes ter zdravniki, ki delujejo v okvirjih integrativne medicine in obravnavajo telo bolj celostno.

S tvojo odločitvijo za Svetovanje – Trdni temelji dobiš mojo podporo na poti do dobrega zdravja in počutja s čimer se začne tvoja nova dogodivščina z osebnim pristopom in individualno izdelanim ter preverjenim programom, ki ti omogoča, da se lažje soočiš s težavami diabetesa.