V jutranji naglici se skoraj ne pogledamo v ogledalu. Hitenje od ene do druge dnevne obveznosti nas spravlja v frustracijo, napetost, nemir, nemoč, smo izčrpani, jezni, v negotovosti, strahu, depresivni … V tem začaranem krogu pozabljamo nase, se izgubljamo in pretirano razdajamo, kar nas pogosto pripelje v stanje psihofizičnega neravnovesja.

Za samonego nimamo časa oz. si ga zavestno ne vzamemo, saj mislimo, da nam ne pripada, da je vse drugo bolj prioritetno (otroci, partner, starši, služba, skupnost …). Le bolezen nas lahko ustavi in nam da možnost, da se poglobimo vase in način življenja, ki ga živimo. Velikokrat preslišimo opozorila na poti in tudi, ko smo za nekaj časa prisiljeni poskrbeti zase vseeno po krepitvi nadaljujemo v istem ritmu, dokler se popolnoma ne sesujemo. In kot v letalu, ko mora odrasla oseba najprej poskrbeti zase pri potencialnih težavah v času letenja, tako je to tudi v običajnem življenju.

Če želimo pomagati drugim in biti zgled, najprej je treba poskrbeti zase in se zavestno negovati. Le tako bomo spreminjali ta svet na bolje. In če želimo biti zdravi, vitalni, polni energije, notranje radostni, igrivi, lahkotni, avtentični … je čas, da pobožamo naše telo, čustva, misli in duha.

Telesna nega

Telo je naše vozilo na zemlji, tempelj, ki vsekakor zasluži skrbno negovanje, če želimo, da nam čim dlje služi. Po navadi potrebe telesa povezujemo z zdravo prehrano, umivanjem in gibanjem, kar je vsekakor zelo pomembno, ampak ni vse. Redkokdo si bo privoščil samobožanje, samoobjemanje, s katerim izkazuje spoštovanje in hvaležnost telesu ter sprošča napetosti in stres. Priporočam, da v svoj dnevni spored vključimo jutranji ali večerni ritual dotikanja telesa. Lahko je to tudi čutna samomasaža po dišeči kopeli ali glede na razpoloženje izvajamo različne dotike (subtilni, nežni, hitri, počasni, močnejši …).

Raziskujmo svoje telo in mu privoščimo razvajanje. Ko smo v stiski in nimamo nekoga, ki bi nas pobožal in nas potolažil, si lahko sami podarimo sebi sprostitev z dotikom. Položimo dlan na področje srca ali nekje drugje na telesu, kjer čutimo, da nam je prijetno ali kjer čutimo bolečino, lahko se tudi sami objamemo. Svojo pozornost nato osredotočimo na področje, ki se ga dotikamo, se zavedamo svojega diha in smo v prisotnosti tukaj in zdaj.

Marsikdo se ne zaveda, kako je zdravilen in pomemben dotik. Za dojenčka je značilno, da različne stimulacije sprejema prek dotika oz. telesa. Če je dojenček podhranjen z dotiki, se pri njem pojavijo fizični in čustveni zastoji v razvoju, nekateri celo ne preživijo. Torej potreba po dotiku je enako pomembna kot potreba po hrani, včasih tudi še bolj pomembna kot hrana. Otroci, ki so bili zadostno negovani z dotiki, so se razvili v zadovoljne, ljubeče, samozavestne, odprte osebe z jasnim zaznavanjem svojih potreb in s čustveno samoregulacijo.

Na žalost je še vedno prisotno prepričanje, da ne smemo razvajati otroka in ga zaradi tega velikokrat prikrajšamo dotikov in objemom, kar je za njegov razvoj zelo problematično in travmatično. Zaradi tega se takšni otroci, ko odrastejo, počutijo nevredni, zanemarjajo sebe, svoje potrebe, ne znajo prepoznati niti osnovnih čustvenih stanj, so manj sočutni, nezaupljivi, razvijejo različne strahove, vključno s preživetvenim. Otrok za svoj razvoj potrebuje vsaj 12 srčnih in dolgih objemov na dan. Objemi so hranilni, pošiljajo sproščujoča sporočila, zbližujejo, razveseljujejo, uravnovešajo, povezujejo in zdravijo.

Tudi v odrasli dobi bi potrebovali vsaj 8 takšnih objemov na dan. Nikoli ni prepozno, da začnemo s tovrstno telesno samonego in si dovolimo popolno in globoko sprejemanje ter skrb za svoje telo. Poleg tega pa je zelo pomembno, da uživamo predvsem polnovredno rastlinsko hrano, ki je prilagojena sezoni in našim trenutnim potrebam glede na zdravstveno stanje, da dovolj počivamo, smo v stiku z naravo, da pravilno dihamo, se primerno telesnim zmožnostim gibamo, da na telo nanašamo le kozmetiko, ki ni toksična, da pijemo prečiščeno in vitalizirano vodo in se izogibamo različnim negativnim vplivom iz okolja.

Čustvena nega

Čustvena komunikacija je ključnega pomena pri samozdravljenju. Pri različnih življenjskih dogodkih, zlasti tistih, ki so bili travmatični, shranimo čustvene zapise v podzavest, ki se ob določenih dogodkih ponovno sprožijo. To je mehanizem, ki nam pomaga pri preživetju.

Od malega nas učijo, da je čustva treba potlačiti, potrpeti, se čustveno ne izražati, saj je to neprijetno za okolico. Majhnim otrokom ni dovoljeno, da se svobodno in v polnosti čustveno izražajo, predvsem, ker starši niso sposobni pomagati otroku v čustveni stiski zaradi svojih nerazrešenih podzavestnih programov, ki se aktivirajo pri otrokovem joku, jezi, trmi, tantrumih … Starš bi moral biti podpora otroku pri učenju samoregulacije pri čustveni preobremenitvi. Otrok dejansko do 7-8 leta starosti ni sposoben samostojno regulirati svojih čustev. Zaradi tega potrebuje varno in zdravo okolje, da se nauči pomagati samemu sebi v odrasli dobi. Če tega ne dobi, ga čustva hitro prevzamejo in ima različne načine kompenzacije za nesoočanje s čustvenimi izzivi, kot so kajenje, alkohol, droge, pretirana spolnost, hrana, preveč telovadbe, deloholičnost …

Rešitev je, da se naučimo sproščati svoja čustva v dnevni komunikaciji. Najprej je pomembno zavedanje in spoznavanje naših čustvenih reakcij. Potem sledi sprejemanje le-tega brez obsojanja in potrebe po spreminjanju, nato pa izražanje čustvenega stanja (rečemo – trenutno doživljam občutek nemira, jeze, žalosti, nemoči, razočaranja … v sebi) brez potrebe, da karkoli analiziramo in intelektualiziramo. Vedno tudi jasno izrazimo kaj si želimo in ne želimo v zvezi stanja, v katerem smo. Recimo ne želim, da mi deliš nasvetov, da mi ponujaš rešitve, da me tolažiš ali zmanjšuješ moje čustveno stanje. Izrazimo pa kaj si želimo glede na čustvo, ki ga doživljamo (želim, da me poslušaš, če si tega zmožen v tem trenutku, da me objameš, da mi pomagaš …).

Lahko seveda tudi sami pomagamo sebi pri sproščanju (različne sprostitvene tehnike, zadovoljevanje potreb, samonega, čas zase, bivanje v naravi itn.).

Mentalna nega

Skozi naše možgane dnevno preleti več kot 70000 misli, ki se redno ponavljajo, kot da bi se vsak dan prebujali v mrmotovem dnevu. Večina je negativnih in povezana z neprijetnimi čustvi. Delujejo v skladu z našimi notranjimi programi, ki prihajajo iz nezavednega zaradi česa pretežno delujemo na avtopilotu.

Nenehno premlevanje, tuhtanje, analiziranje, tako in drugačno razmišljanje nas spravlja v stisko in stres, nejevoljnost, pomanjkanje energije in utrujenost, razdraženost, težave s spanjem, želodcem ter druga zdravstvena neravnovesja. Kot si umivamo zobje, telo in lasje, tako je treba izvajati tudi mentalno higieno in sproti čistiti svojo mentalno umazanijo.

Izogibati se je treba vseh novic, ki nenehno poročajo o negativnih dogodkih, odlično je, če beremo spodbudno literaturo, se družimo z ljudmi, ki prevzemajo odgovornost za svoja dejanja in čutenja ter so pozitivno naravnani, v svoji moči, avtentičnosti in srčnosti, se fokusiramo na tukaj in zdaj, se ne upiramo mislim in nismo navezani nanj, vsak dan zvečer si pišemo dnevnik hvaležnosti, zaupamo življenju in si dovolimo biti notranje radostni in ljubeči tudi, če doživljamo nekaj manj prijetnega (zveni paradoksalno, ampak je resnično in izvedljivo), usmerimo se na lepe stvari, ki bogatijo naša življenja, se zavedamo, da nismo naše misli in da jih lahko prekinemo in transformiramo v vsakem trenutku, namerno spreminjamo vzorce svojega delovanja, smo v sprejemanju in aktivnem delovanju na spremembah, ki nam vrača osebno moč.

Duhovna nega

Kljub temu, da se se vidimo, kot fizična bitja iz krvi in mesa, smo predvsem energijska, duhovna bitja, tekoča svetloba ali čista zavest. Vse je energija, ki se kaže v različnih formah, tudi fizično telo je le zgoščena energija. Neravnovesje se najprej pojavi na subtilnih nivojih in se nato materializira na fizični ravni. Iz tega razloga je izjemnega pomena odkrivati svojo bit, neskončnost, svetost, ljubezensko esenco, iz katere smo ustvarjeni.

Iti onkraj uma, fizičnega in se potapljati v ocean neskončnega potenciala, iz katerega izhajamo, nam bo omogočilo lepoto in lahkotnost življenja. In ne potrebujemo nikakršnih posebnih tehnik, da dosežemo to stanje. Samo zaupati in zavedati se, da smo več kot to, kar zaznavamo s svojimi čutili, opustiti vse naučeno, osvoboditi se strahu in presegati umske konstrukte, povezovati se z notranjo modrostjo in čutiti zadovoljstvo, da samo smo, nam bo pomagalo, da odkrivamo svojo resnično naravo, ki nas bo osvobodila in nas duhovno negovala in nahranila.

V knjigah, na delavnicah, pri različnih samooklicanih gurujih in drugih učiteljih ne bomo našli tega, kar iščemo, saj ni zunaj, je znotraj nas in mi sami imamo ključ do duhovnih vrat. Ko nas preplavijo tišina, mir in brezpogojna ljubezen, vemo, da smo dosegli stanje duha, ki je enost vsega, kar obstaja, ki je naš resnični dom. V tem veličastnem toku življenja lahko premagamo vse zemeljske ovire in zaživimo lahkotno, izpolnjujoče in radostno.